Mejne vrednosti emisij in standardi določajo največje količine določenih onesnaževalcev zraka – kot so NOx, SO2, CO ali prah v mg/m3 – ki jih naprava sme spustiti v ozračje, ter pravila, po katerih je treba te emisije meriti in dokumentirati. S tem tvorijo pravni okvir, v katerem se upravljajo merilniki emisij in ocenjujejo rezultati meritev.
Mejne vrednosti emisij služijo predvsem zaščiti pred imisijami: zagotavljati morajo, da kakovost zraka, zdravje in okolje ostanejo v sprejemljivem okviru. Mejne vrednosti se navadno orientirajo po imisijskih smernicah in so opredeljene tako, da prispevki posameznih naprav skupaj ne vodijo do nedopustne skupne obremenitve.
Standardi in tehnična pravila dopolnjujejo te mejne vrednosti s konkretnimi zahtevami za merjenje – na primer glede izbire ustreznih merilnih metod, vzorčenja ali izračuna povprečnih vrednosti. Brez te standardizacije bi bili rezultati meritev različnih naprav ali preskusnih organov komaj primerljivi.
Za upravljavce to pomeni: relevantno ni le upoštevanje numeričnih mejnih vrednosti, temveč tudi upoštevanje predpisanih merilnih postopkov in obveznosti dokumentiranja. Merilniki emisij morajo zato izpolnjevati zahteve ustreznih standardov tako tehnično kot formalno.
V Evropi se mejne vrednosti emisij za industrijske naprave pogosto opirajo na Direktivo o industrijskih emisijah (IED) in z njo povezane referenčne dokumente BAT (najboljše razpoložljive tehnike). V nacionalnem pravu se te zahteve izvajajo s posebnimi predpisi, ki razlikujejo glede na vrsto naprave.
Za različne vrste naprav veljajo različni regulativni okviri in tabele mejnih vrednosti, na primer:
Velike kurilne naprave (npr. v Nemčiji urejene z 13. BImSchV),
Naprave za sežiganje odpadkov (npr. 17. BImSchV),
Druge industrijske kurilne naprave s posebnimi predpisi ali pogoji dovoljenja.
Ti predpisi med drugim določajo:
katere komponente onesnaževal je treba nadzorovati (npr. NOx, SO2, CO, prah, HCl, HF),
v katerih enotah in referenčnih pogojih je treba poročati (mg/m³, suhi odpadni plini, referenčni kisik),
za katera časovna obdobja je treba izračunati povprečja (npr. polurna ali dnevna povprečja),
kako ravnati z merilnimi negotovostmi in izpadi merilnih sistemov.
Merilniki emisij morajo biti zasnovani tako, da podpirajo te zahteve – na primer z ustreznimi merilnimi območji, samodejnim povprečenjem in arhiviranjem podatkov.
Da bi bile vrednosti emisij primerljive z mejnimi vrednostmi in med napravami, morajo biti referenčni pogoji jasno opredeljeni. Tipični referenčni parametri so:
Normalno stanje odpadnega plina (npr. 0 °C in 1013 hPa),
Suhi ali vlažni pogoji odpadnega plina (pogosto določeno kot „pri suhih odpadnih plinih"),
Referenčna vsebnost kisika (npr. 3 vol.-% O2 za plinska kurišča, 6 ali 11 vol.-% za druge vrste naprav).
Preprost primer: izmerjena vrednost NOx se najprej določi kot koncentracija v dejanskem odpadnem plinu. Nato se preračuna na definirano vsebnost O2 in normalno stanje, da je primerljiva z mejnimi vrednostmi iz ustrezne uredbe. Brez tega preračuna različnih obratovalnih stanj – na primer pri različnih presežkih zraka – ne bi bilo mogoče smiselno primerjati.
Za uporabnike je zato pomembno: pri vsaki navedeni vrednosti emisij mora biti jasno, na katere referenčne pogoje se nanaša. Merilniki emisij in programska oprema za vrednotenje podpirajo te preračune in dokumentirajo izbrane parametre.
V praksi se pogosto uporablja t. i. korekcija referenčnega kisika. Pri tem se izmerjena vrednost emisij Emeas preračuna na referenčno vsebnost kisika O2ref (npr. 3 vol.-%). Temeljno računsko načelo je opisano v ustreznih standardih in ga sistemi za merjenje emisij samodejno izvajajo. Ključno je, da so tako izmerjene kot preračunane vrednosti v poročilu jasno označene.
Merilniki emisij prevzemajo v kontekstu mejnih vrednosti in standardov več vlog:
Zagotavljajo izmerjene vrednosti, na podlagi katerih se preverjajo mejne vrednosti.
Podpirajo izračun povprečnih vrednosti in statistik (npr. polurna in dnevna povprečja).
Zagotavljajo, da so izmerjene vrednosti prikazane s pravilnimi referenčnimi pogoji.
Dokumentirajo podatke meritev v obliki, ki je sledljiva za organe in revizorje.
Mnogi predpisi zahtevajo, da se sistemi za neprekinjeno merjenje emisij redno umerjajo in potrjujejo. To vključuje na primer avtomatske preveritve ničle in razpona z referenčnimi plini ali ponavljajoče se vzporedne meritve z neodvisnimi referenčnimi instrumenti. Sodobni sistemi za merjenje emisij podpirajo te zahteve z integriranimi preskusnimi programi in protokoli.
Veselimo se, da vam bomo v pomoč z našim strokovnim znanjem in individualnimi rešitvami.