Merilniki tlaka pretvarjajo mehansko delovanje tlaka v signal, ki ga je mogoče prikazati ali shraniti. Za zanesljive rezultate morajo biti princip senzorja, vrsta tlaka, referenca, merilno območje, pogoji uporabe in stanje kalibracije usklajeni z merilno nalogo.
Tlačni senzor zazna, kako tlak deluje na zaznavni element, in ta učinek pretvori v signal. Elektronski senzorji pri tem uporabljajo na primer piezorezistivne ali kapacitivne merilne principe. Mehanski manometri pogosto uporabljajo deformacijo merilnega elementa za premikanje kazalca.
Dovod tlaka je odvisen od vrste tlaka: naprave za merjenje diferenčnega tlaka primerjajo dve tlačni strani. Naprave za nadtlak merilno vrednost primerjajo s tlakom okolice, naprave za absolutni tlak pa merijo glede na absolutni vakuum. Elektronika lahko signal senzorja obdela, skalira, filtrira in posreduje na prikazovalnik, v pomnilnik ali na komunikacijski vmesnik. Nekatere naprave uporabljajo tudi temperaturno kompenzacijo. Sam prikaz pa ne dokazuje, da so bili vrsta tlaka, referenca in merilni pogoji izbrani pravilno.
Analogni manometri izmerjeno vrednost prikazujejo mehansko. Digitalne naprave elektronsko obdelujejo signal senzorja in lahko glede na opremo izmerjene vrednosti shranjujejo, prenašajo, opremijo s časovnimi žigi ali vključijo v poročila. Digitalni prikaz ne nadomesti preverjanja enote, vrste tlaka in merilnih pogojev.
Pulzirajoči ali močno nihajoči tlaki lahko otežijo odčitavanje. Glede na napravo in merilno nalogo so lahko primerni dušenje, ustrezen merilni način ali časovno povprečenje. Razlikovati je treba med trenutno vrednostjo, najmanjšo/največjo vrednostjo in povprečno vrednostjo. Povprečenje lahko prikrije hitre spremembe tlaka, zato ga pri varnostno pomembnih nihanjih ne smemo uporabljati nekritično. Pri ponavljajočih se preverjanjih je treba dokumentirati uporabljeni merilni način.
Načelo senzorja in zasnova naprave morata ustrezati vrsti tlaka, mediju in pričakovanemu merilnemu območju. Pri izbiri je treba upoštevati tudi priključek, merilno območje, dovoljeno preobremenitev in pogoje uporabe.
Na merilni rezultat ne vpliva samo senzor: pomembni so tudi tlačni priključki, cevi, tesnila, ventili in položaj merilnega mesta. Netesne ali prepognjene cevi lahko povzročijo puščanje ali zakasnele izmerjene vrednosti. Dolge ali drugače speljane cevi lahko zlasti pri nihajočih tlakih vplivajo na odzivni čas. Pred meritvijo preverite tesnost, napeljavo cevi ter razporeditev pozitivnega in negativnega priključka.
Digitalna dokumentacija vključuje izmerjeno vrednost, enoto, vrsto tlaka, merilno mesto, čas in obratovalno stanje. Pri ponavljajočih se preverjanjih se dodajo pomnilnik merilnih vrednosti, prenos prek Bluetootha ali aplikacije, poročila in enoznačna dodelitev merilnega mesta. Digitalno shranjevanje merilnih vrednosti lahko zmanjša napake pri prenosu in dokumentiranju, če so merilno mesto, enota, vrsta tlaka in časovni žig enoznačno dodeljeni. Pri izvoženih podatkih je treba pred nadaljnjo uporabo preveriti decimalna ločila, enoto, predznak in dodelitev naprave.
Temperaturne spremembe lahko vplivajo na delovanje senzorja in materiale. Hkrati se lahko spremeni tudi dejanski tlak medija – na primer pri plinih, odvisno od temperature, prostornine in stanja naprave. Zato je treba temperaturne vplive na napravo in dejanske spremembe procesa obravnavati ločeno.
Po veliki spremembi med toplim in hladnim okoljem lahko naprava in pribor sprva odstopata od svoje poznejše delovne temperature. Ali in kako dolgo je potrebno izenačevanje temperature, je odvisno od naprave, merilne naloge in podatkov proizvajalca. Pri primerjalnih ali natančnih meritvah je mogoče dokumentirati temperaturo okolice, temperaturo medija in stanje izenačitve.
Merilno območje mora pokrivati pričakovane obratovalne vrednosti. Kratkotrajni tlačni vrhovi ne smejo preseči dovoljene preobremenitve naprave, navedene v podatkovnem listu. Zaščitne funkcije niso dovoljenje za poljubne tlačne vrhove. Pri pulzirajočih medijih upoštevajte tako možne vrhove kot merilno območje, dušenje in merilni način.
Pri kalibraciji se prikaz merilnega instrumenta pod določenimi pogoji primerja z referenčnim etalonom. Rezultat dokumentira odstopanje in – glede na postopek kalibracije – pripadajočo merilno negotovost. Kalibracija prikaza ne spremeni samodejno.
Nastavitev spremeni prikaz, tako da se približa referenčni vrednosti. Kalibracija in nastavitev sta zato različna postopka. Po nastavitvi je treba napravo ponovno kalibrirati in dokumentirati rezultat, če je potreben sledljiv dokaz o stanju naprave.
Kalibracijski certifikat opisuje stanje naprave pod pogoji, navedenimi v njem. Samodejno ne odpravi vplivov, ki nastanejo šele pri uporabi. Pri ocenjevanju na terenu je treba dodatno upoštevati temperaturo, priključek, medij, tlačno območje in zahteve procesa. Tehnične odločitve zato ne smemo izpeljati samo iz ene kalibracijske vrednosti.
Metrološka sledljivost pomeni, da je mogoče merilni rezultat prek dokumentirane kalibracijske verige z navedenimi negotovostmi povezati s priznanimi referencami. Kalibracijski interval in dovoljena napaka sta med drugim odvisna od merilne naloge, uporabe, sistema kakovosti in podatkov proizvajalca.
Pri ponavljajočih se preverjanjih je treba dokumentirati datum kalibracije, številko naprave, merilno mesto in uporabljeno metodo. Tako ostane sledljivo, s katero napravo in pod katerimi pogoji je bila izmerjena vrednost pridobljena.
Veselimo se, da vam bomo v pomoč z našim strokovnim znanjem in individualnimi rešitvami.