Termografija stavb prikazuje temperaturne vzorce na površinah ter tako hitro razkrije toplotne mostove, manjkajočo ali poškodovano izolacijo in znake uhajanja zraka. Zanesljivi sklepi zahtevajo ustrezne pogoje, na primer zadostno temperaturno razliko, malo vetra in brez neposredne sončne svetlobe. Rezultate je treba ocenjevati v okviru poteka dela »najti → preveriti → dokumentirati«, ne ločeno.
Zanesljivo so vidne predvsem temperaturne porazdelitve na površinah: hladna območja pri toplotnih mostovih, neenakomerni površinski vzorci pri težavah z izolacijo in značilni vzorci pri uhajanju zraka. Termografija pa samodejno ne nadomesti analize vzrokov. Pred odločitvami o sanaciji je treba sumljiva mesta glede na primer potrditi z dodatnimi preverjanji, na primer z meritvami vlage/temperature ali preskusom zrakotesnosti.
Toplotni mostovi se pogosto pojavljajo na geometrijskih in konstrukcijskih prehodih, na primer pri okenskih špaletah, stikih stropov, omaricah za rolete ali stikih balkonov. Termografija pomaga hitro poiskati ta območja in dokumentirati njihove vzorce.
Puščanje zraka se pogosto pokaže kot lokalno ohlajanje ali vzorci, povezani s pretokom zraka, pri stikih, območjih vtičnic, poševnih strehah ali prehodih. Pomembno je, da so ti vzorci močno odvisni od vetra, tlačnih razlik in uporabe, na primer prezračevanja in vrat.
Termografija lahko pokaže površine, ki so bistveno hladnejše od okolice. Takšna območja lahko kažejo na povečano tveganje za plesen, saj je tam kondenzacija verjetnejša. Rezultat je treba obravnavati kot opozorilo na tveganje in ga po potrebi preveriti s podatki o vlagi in notranji klimi.
Za dober kontrast je običajno potrebna znatna temperaturna razlika med notranjostjo in zunanjostjo. Brez te »gonilne sile« so vzorci manj izraziti in jih je težje razlagati.
Veter in dež s konvekcijo in izhlapevanjem hladita površine ter lahko ustvarita vzorce, ki jih ne smemo zamenjati s kakovostjo izolacije. Neposredna sončna svetloba, tudi tik pred meritvijo, lahko segreje površine in popači termograme. Praktično pravilo: dokumentirajte pogoje in premišljeno izberite čas meritve.
Vlažni gradbeni elementi, zračni tokovi in vedenje uporabnikov, na primer ogrevanje in prezračevanje, vplivajo na površine. Zato so kontekstne informacije, vključno z vremenom, notranjo klimo in uporabo, del dokumentacije meritve.
Z dosledno logiko skale in natančnim ostrenjem prepoznamo sumljiva območja. Cilj je izdelati »zemljevid sumljivih mest«, ne pa postaviti dokončno diagnozo.
Glede na vprašanje sumljiva mesta potrdimo s primerjavo več perspektiv, dodatnim merjenjem temperature/vlage ali preskusom zrakotesnosti. Tako preprečimo, da bi odsevi, vremenski vplivi ali trenutni posnetki privedli do napačnih sklepov.
Za sledljive rezultate dokumentirajte merilne točke, smer pogleda, razdaljo, vrednosti skale in pogoje. Tako je mogoče slike primerjati skozi čas, na primer pred ukrepom in po njem.
Sprememba skale: samodejne skale lahko slike »dramatično poudarijo« ali »zgladijo« – vrednosti skale vedno dokumentirajte.
Sonce/veter: čas meritve in vremenske razmere so del merilnega rezultata.
Napačna razlaga: termografija prikazuje površino; vzrok je morda treba preveriti.
Sončno sevanje: neposredno sonce ali izpostavljenost soncu tik pred meritvijo lahko segreje površine (čas merjenja izberite premišljeno).
Veter/dež: konvekcija in izhlapevanje hladita površine in spreminjata toplotne vzorce (dokumentirajte vreme).
Temperaturna razlika: brez zadostne razlike med notranjo in zunanjo temperaturo se kontrast zmanjša.
Vlažnost/uporaba: prezračevanje, vlažni gradbeni elementi in zračni tokovi vplivajo na površine.
Dokumentacija: zabeležite vrednosti na skali, smer pogleda, razdaljo in robne pogoje.
Za zanesljivo termografijo stavb je koristna kombinacija osnov (ε/RTC/IFOV), praktičnih navodil za uporabo in kamere z zadostno ločljivostjo ter ostrenjem za običajne velikosti in razdalje objektov.
Veselimo se, da vam bomo v pomoč z našim strokovnim znanjem in individualnimi rešitvami.